Ni zaupal Gospodu (2 Sam 24, 2)

Prebiramo zgodbe o kralju Davidu. David je bil Bogu všečen mož. Delal je pa tudi stvari, ki Gospodu niso bile všeč. Pred nedavnim smo brali, kako je grešil z Urijevo ženo Betsabejo. Ker je spočela, je hotel zlo prikriti. In ker ni šlo vse po njegovih načrtih, je situacijo zrežiral tako, da je bil Betsabejin mož Urija v boju ubit. Nato je dal pripeljati Boetsabejo v svoj dom in jo vzel za ženo. David se je tega greha kesal in Bog mu ga je odpustil.

Danes smo brali o nekem drugega Davidovem grehu. Kakšnem? Bil je kralj Judovega in Izraelovega kraljestva. Odločil se je, da bo dal prešteti ljudstvo. V Izraelu so našteli osemsto tisoč, v Judu pa petsto tisoč oboroženih mož. Božja Beseda pravi, da je Davidu ob tem bílo srce. Ja, kaj mu prej ni bílo? Seveda mu je, a mu je bílo drugače. Prej je bílo njegovo srce mirno, ko je preštel ljudi, pa je postalo nemirno. Tako je tudi z nami. Kadar naredimo kaj narobe začutimo v srcu nemir.

            Boste rekli: »Še vedno ne vemo, kaj je bilo slabega v tem, da je David preštel ljudi, svojo vojsko? Saj to tudi drugi počnejo«. Res, s samim štetjem ni nič narobe. Vprašanje pa je, kaj je z njim povezano. Z Davidovim štetjem je bilo povezano nezaupanje v Gospoda. David je začel bolj računati nase, kot pa na Gospoda. Bolj se je zanašal na svojo moč, na svojo vojsko, kot na Gospoda.

            Ko sem študiral teologijo, nam je profesor povedal misel, ki mi je ostala v spominu. Rekel je: »Mi kristjani smo narejeni tako, da se za naše načrte in projekte se zelo  potrudimo, včasih tudi preveč. Na koncu se Gospodu zahvalimo rekoč: 'Hvala ti, da si nam pomagal, brez tebe tega ne bi zmogli'. Zmota pa je v tem, je rekel profesor, da Gospoda sploh nismo hoteli povabiti zraven. Načrte smo si sami zamislili in jih sami izvedli, brez posvetovanja in sodelovanja z Gospodom.«

            V našem življenju sta možni dve skrajnosti. Ena je ta, da računamo samo na Gospoda. Misleč, da bo že on uredil, da bo vse tako, kot je prav. Mi pa lahko živimo lagodno in neodgovorno. Temu se reče predrzno zaupanje v Boga. Druga možnost pa je nezaupanje, o katerem govori Davidova zgodba. Ne zanesem se na Gospoda. Ne računam z njim. Živim, kot da mi Gospod ni potreben ali kvečjemu samo nekdo za zraven.

            Gospod želi, da se popolnoma zanesemo nanj. Hkrati pa prispevamo svoj delež. Le v tem primeru bomo deležni pravih sadov in bomo čutili mir ob vsem, kar bomo naredili. Naše srce se ne bo vznemirjalo, ampak bo resnično hvaležno in mirno počivalo v Gospodu.

                                                                                                Ivan Hočevar,

                                                                                           študentski duhovnik