Adventni čas je tu. Prišel je. Počasi in nevsiljivo. Duhovnik je oblekel vijolično štolo in vijoličen plašč. Med mašo prepevamo adventne pesmi. Janez Krstnik nas vabi: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Mr 1, 3). Gospod prihaja! Vstopiti želi v tvoje srce, se roditi v mojem srcu!

Mogoče mi porečeš: »Ali ni Gospod že prišel? Ali ni prišel že pred dva tisoč leti?« Da, prav imaš. Gospod je prišel in prihaja, vedno znova. Kadarkoli se mu odpremo, pride, nas obišče, pusti svojo sled. Zato želimo, da se nas Gospod dotakne tudi v tem adventu. Odpreti se mu želimo kot posamezniki in kot skupnost verujočih.

Gospod nas je že odrešil. Ni pa to odrešenje še v polnosti uresničeno v nas. Marsikaj v nas kliče po odrešenju. Mogoče si ranjen-a, gojiš zamero, si potrt-a, žalosten-a, obupan-a… Mogoče si želiš, da Gospod okrepi tvojo voljo, ti da potrpežljivosti in moči… Ali pa da te Gospod preprosto objame in reče: »Rad te imam, dragocen-a si mi, moj-a si.«

Gospod prihaja zate. Pripravi mu prostor v sebi; kraj, kjer se želiš srečati z njim. Pripravi mu »svoje jasli«. Dovoli mu, da v tvojo temo prinese Luč. Gospod želi, da bil-a srečen-a, izpolnjen-a. Premisli, premoli, kje ga želiš srečati, česa naj te osvobodi, kam naj ti prinese življenje. Gospod te želi v polnosti odrešenega-o, svobodnega-o in radostnega-o.

Če želiš pogovor ali spoved, si vedno dobrodošel, dobrodošla. Tudi to je način, kako lahko pripraviš Gospodu pot. Čim lepši bo advent, tem lepši bo božič. Verjamem, da se želiš tudi letos lepo pripraviti na srečanje z Njim.

Blagoslovljen adventni čas ti želim.

                                                                                     p. Ivan Hočevar,

                                                                                     študentski duhovnik